Župnijska cerkev Marije Vnebovzete
Turniška župnijska cerkev Marije pod logom leži na skrajnem južnem koncu vasi. Je znana romarska cerkev v tem delu Slovenije. Tu se 15. avgusta, ob prazniku Marijinega vnebovzetje, zbere tudi do 15.000 ljudi. V sedanjo močno razgibano in razčlenjeno stavbo sta združeni dve vzporedni cerkvi s skupno vmesno steno; stara romansko – gotska cerkev in nova župnijska cerkev, dokončno zgrajena leta 1915. Razgibanost je najbolj opazna z vzhodne strani.
Kulturno zgodovinsko in arhitekturno je pomembna stara cerkev, katere najstarejši del je star več kot 700 let. Pred tem je na tem območju, v središču tedanjega naselja Črnec, zelo verjetno obstajala še kakšna cerkev, saj je bilo staro prafarno središče Črnec del zagrebške škofije, ustanovljene leta 1094, vendar pa o tem ni pisnih virov, prav tako pa ni spomeniško ohranjena in arheološko ugotovljena.
Tudi začetek gradnje najstarejšega dela župnijske cerkve ni znan, prav gotovo pa je že bila zgrajena leta 1267, saj se takrat prvič zanesljivo omenja v pisnih virih. Takšne cerkve so ponavadi na svojih posestvih postavljali nižji in srednji posestniki kot lastniške cerve. Tako so turniško imeli pod svojim patronatom lendavski Hahoti. V obdobju, ko je ta cerkev nastajala, je v kulturnem prostoru Srednje Evrope še prevladoval romanski slog, zato je tudi zdajšnja turniška, takratna črneška, bila grajena v tem slogu. Obsegala je vzdolžno pravokotno enoladijsko dvorano z nižjo in polkrožno apsido za oltarni prostor na vzhodni strani. Takšna oblika je med manjšimi enoladijski cerkvami najpogostejša in tudi najstarejša. Zaradi sestave tal je ta cerkev v celoti zidana iz opeke in ne iz kamna, kot je bil običaj v večini evropskih dežel. Še najbolj pa se turniška cerkev od drugih romanskih cerkvic tega tipa razlikuje po tem, da so njene stene zunaj in znotraj razčlenjene s plitvimi zidnimi vdolbinami, kar je posebnost poznoromanske opečne arhitekture na zahodnem Madžarskem, kamor je vtem obdobju spadalo tudi to območje. O opremi te cerkvice se lahko samo ugiba, dejstvo pa je, da zanjo ni bilo veliko prostora. Tudi zidanega zvonika ta cerkev ni imela, je pa bil najverjetneje na strešnem slemenu postavljen lesen zvoniček.
V 14. stoletju je naselje Črnec vse bolj izgubljalo veljavo in je začelo prevladovati bližnje vedno večja naselje Turnišče. Tako je tudi stara cerkev postajala premajhna za vedno številčnejše prebivalstvo Turnišča in še lastnika in plemiškega patrona, zdaj lendavsko rodbino Banfi, in njegovo spremstvo. Zato so na zahodni strani romanske cerkve prizidali novo, večjo ladjo, sedaj v gotskem stilu, ki je bil že uveljavljen. Prav tako je gotizacija zajela tudi stari romanski del, ki je bil zdaj v celoti uporabljen za prezbiterij. Oba prostora so povezali s šilastim slavolokom. Ravni romanski strop so obokali z dvema prečnima polama križnih rebrastih obokov. Rebra imajo gotski prerez z obojestranskim žlebom in trapezastim hrbtom, križajo se v dveh okroglih sklepnikih, okrašenih z reliefno rozeto. Vzdolž severne stene so prizidali tudi pritlično zakristijo. Ob zakristiji so postavili še zidan zvonik, ki pa ga danes ni več. Gotska ladja je imela ravni leseni strop brez kakšnih arhitekturnih posebnosti. Dokončno gotsko preureditev cerkve in poslikavo notranjosti s freskami je opravila delavnica radgonskega slikarja in gradbenika Janeza Aquile, nekaj tudi mojster osebno, med leti 1380 in 1390. O opremi cerkve tudi za to obdobje ne moremo povedati nič določenega.
V 18. stoletju je sledila še baročna predelava te cerkve. Gotska ladja je namesto prvotnega poslikanega lesenega stropa dobila banjast obok, ki je bil nižji od gotskih ladijskih sten. Popolnoma na novo so v 19. stoletju prizidali tudi današnji zvonik. Kaj se je zgodilo s prejšnjim ni znano. V celoti so zamenjali tudi opremo cerkve.
Ko v začetku 20. stoletja cerkev ni več zadoščala niti za redne nedeljske potrebe, kaj šele za velike Marijine praznike, saj se je tod že tedaj poleg domačinov znalo ob Marijinem vnebovzetju znalo poleg domačinov zbrati tudi več tisoč romarjev, so začeli načrtovati izgradnjo nove cerkve. Iniciator izgradnje je bil tedanji patron cerkve, beltinski grof Avgust Zichy, načrte zanjo pa je izdelal dunajski arhitekt baron Max Ferstel. Nova cerkev je na naslonjena na vzhodno stran stare cerkve, iz stare pa so v novo prenesli del baročne opreme, vključno z oltarji. Nova cerkev je bila blagoslovljena 26. decembra 1915. Na zidanem koru so velike orgle, ki jih je po načrtu arhitekta Ivana Pengova izdelal orglarski mojster Franc Jenko iz Št. Vida nad Ljubljano 1940.
